Potovanje Z družino v Kostariko '21 primarno ni bilo zamišljeno kot rojstnodnevno potovanje. Tudi to, da bo potekalo v Kostariki in sredi pandemije, ni bilo predvideno. Pa se je zgodilo, da sva v kostariški džungli, eden na karibski in drugi na pacifiški strani, pol stoletja obeležila kar dva člana pogumne odprave.
Za zimske počitnice 2021 sem imel že pred dobrim letom v koledarju označen Ekvador. S tem, da počitnice sovpadajo z mojim petdesetim rojstnim dnem, se takrat, imel sem jih vendar šele oseminštirideset, nisem ubadal. Še manj s koronavirusom, ki je svetu zavladal kmalu zatem in ubogi Ekvador, tako kot še vrsto drugih dežel, zbrisal s seznama dostopnih destinacij. In tu se pojavi Kostarika, pred dvema letoma preizkušena in uvrščena na vrh seznama destinacij projekta Z družino v divjino. Odprta za potovanja, z odgovornim pristopom do epidemije in odličnim zdravstvenim varstvom, predvsem pa z obilico možnosti za kvalitetno socialno distanciranje v neokrnjeni divjini.
Edini praktičen pogoj, da si se lahko sredi epidemije odpravil v Kostariko, je bilo ustrezno zavarovanje, a raje se najprej dotaknimo tega, zakaj se sploh odpraviti tja. Nekam na toplo in stran od protikoronskih ukrepov? Napačni razlogi. V Kostariki je februarja sicer res sončno in vroče, glavna sezona namreč traja med decembrom in aprilom, pa tudi ukrepi za preprečevanje epidemije so v krajih, kjer se zlahka vzdržuje socialno distanco, na primer v džungli ali na neskončnih plažah, milejši. Ampak o Kostariki začnite resno razmišljati, le če vas privlačijo čudovite barve njenih ptic in žabic ali primarni gozdovi, ki segajo tik do toplega morja oziroma slapovi skriti med pobočji mogočnih vulkanov.
Mi smo se za začetek in brez veliko obiranja odpravili mimo vulkanov na karibsko stran, kjer je turizma še manj, kjer lenivci visijo z dreves kar na vrtovih pred bungalovi, kjer so plaže še bolj mamljive, vzdušje pa zahvaljujoč potomcem jamajških obiralcev banan še bolj sproščeno. Tudi klasično podobo palme, ki visi nad turkiznim morjem ali rumeno trepalničarko, ki na širokih listih tropskega rastja preži na plen, doživiš zgolj v tem delu Kostarike. Tako smo nacionalni park Cahuita ter plaže med Punta Uvo in Manzanillom zajeli s karseda veliko žlico. Obetaven štart, ni kaj.
Kostarika ni velika dežela, za dobri dve Sloveniji je je, pa vseeno ne moreš kar v enem dnevu s karibske na pacifiško obalo. Pa tudi nima smisla, saj se okrog osrednjih gorovij skriva kup zanimivosti. Večina jih je povezanih z vulkani in vulkanskimi pojavi. Žal so vrhovi vulkanov tu pogosto v oblakih in še ravno toliko dejavni, da je na vrh h kraterjem dovoljeno samo pri dveh, na Irazu in Poas. A so na srečo nekateri zanimivi pojavi, kot na primer topli izviri, dostopni tudi ob njihovem vznožju.
Čeprav vulkane ponavadi povezujemo s črno barvo, pa je vulkan Tenorio vzrok za najbolj nebeško modri odtenek, kar smo jih do sedaj videli kjerkoli. Dve brezbarvni reki, prva zelo kisla, druga pa z veliko aluminijevimi silikati, se v nacionalnem parku omenjenega vulkana združita v bleščeče turkizno modro reko Rio Celeste, ki najbolj navduši v spodnjem toku v obliki impozantnega slapu.
Za razliko od deževnega gozda, ki lahko sega čisto do morja, pa oblačni gozd najdemo samo v hribih, od katerih je nedvomno najbolj poznan in obiskan Monteverde. In to z razlogom. Hoja v meglici oblaka, prek vratolomnih visečih mostov ter med lijanami in z mahom obraslimi velikanskimi drevesi je res nekaj, česar ne moreš doživeti skoraj nikjer drugje.
Če kje, potem je ravno med visokimi krošnjami Monteverdeja res vredno preizkusiti spust po jeklenicah (zipline), zibanje na mega gugalnicah ali plezanje skozi petdeset metrov visoko votlo deblo, pri čemer smo bili še posebej ponosni na petletno Isabelo, ki se je brez kančka strahu zavihtela med mogočne krošnje primarnega gozda.
Pika na i pri obisku Monteverdeja pa je bil jutranji obisk pasavcev, ki smo se jih razveselili predvsem organizatorji potovanja, saj nam jih na dosedanjih raziskovanjih divjine še ni uspelo izslediti.
Pacifiški del Kostarike je nekoliko bolj turističen od karibskega in sredi sušnega obdobja tudi manj značilen za destinacijo, ki jo pojmujemo kot tropsko. Zato smo se osredotočili predvsem na njegov najbolj južni in tudi najbolj divji del - polotok Osa. Na njem se nahaja tudi nacionalni park Corcovado, ki ga označujejo za enega biotsko najbolj raznovrstnih krajev na svetu. Logično torej, da smo poiskali eno od redkih namestitev na samem robu parka, a da smo sploh prispeli do tam, smo morali najprej s primitvnim trajektom prek velike reke, nato dve uri s terenci po gozdni poti vključno s tveganim prečkanjem vsaj petih manjših rek, čemur je za konec sledil še premik s hitrim čolnom.
Prečkanje ene od številnih rek na polotoku Osa
A se nam je obrestovalo. S tropskim sadjem in kokosovo vodo na divjih plažah, s svetlordečimi arami na datljevih palmah, z osvežilnim kopanjem pod slapovi, s sprehodi po primarni džungli, z žarečimi sončnimi zahodi in nočnimi obiski tapirjev.
Tapir je največji kopenski sesalec v Kostariki. Poglejte, kako se znajde pri "obiranju" guav:
Težko rečem, da je bil moj kostariški abraham, še malce utrujeni od poti smo ga obeležili na samem začetku potovanja, vsakdanji. Nasprotno. Zdravica na daljavo s prijatelji iz Slovenije, zbadljiv a ganljiv video kreativnih kolegov, okusne jedi in ohlajena kokosova voda (ok, priznam, "začinjena" z ginom) sredi tropskega vrta. A se, moram biti iskren, vsaj kar se umestitve tiče, težko primerja s Sabininim rojstnim dnem ob koncu potovanja na robu Corcovada. Označenim s 50-ko iz kokosov, pod visokimi kokosovimi palmami, s tropskim morjem v ozadju in začinjenim z eksotičnim zajtrkom v obliki ingverjeve slaščice z guavino kremo ter palačinkami s papajo. Nepozabno, za tokratno slavljenko, nedavnega slavljenca in vse prisotne. Zato, ko se boste približali petdesetiim, seveda še raje pa veliko prej, vsekakor pomislite tudi na Kostariko.
Če ne želiš zamuditi podobnih potopisov, se lahko tukaj naročiš na e-novice iz divjine.
Comentarios