Potovanje na Borneo je eno družinam najbolj prijaznih potovanj kjerkoli: toplo morje in tropske plaže ter deževni pragozd in eksotične živali v divjini džungle ali med barvnimi koralnimi grebeni.
S čim naj začnem? Z našimi bližnjimi srečanji z orangutani in kitovci? Ali z dolgočasno temo kot je vreme? Pa odkljukajmo najprej slednje. Idealno vreme za potovanje na Borneo je med marcem in oktobrom, toplo in v glavnem suho, tako da se prebivalci džungle ne skrivajo preveč. Občasna ploha, ki navlaži deževni gozd in osveži vroče plaže pa je tako ali tako dobrodošla. Predvsem pa je morje mirno, zaradi česar se brez težav odpluje na bližnje, rajske otočke in enostavneje raziskuje neokrnjene koralne grebene pod morsko gladino. V tem je tudi point, kaj ne?
Našo odpravo so sestavljale štiri družine, z otroki od treh do trinajst let, ki smo se prvo posvetili "celinskemu" Borneu, kjer se naravovarstveniki krčevito borijo za rešitev primarne džungle in njenih znamenitih prebivalcev z orangutani na čelu. Druga največja človeku podobna opica, ki poleg Bornea živi le še na Sumatri, je na nekaterih predelih otoka, kot na primer ob reki Kinabatangan, z nasadi palm stisnjena v le nekaj sto metrov širok pas gozda.
V Sepilok, kjer skrbijo za orangutane, ki še ne morejo samostojno preživeti v džungli, je po nas prišel Yason, naš gostitelj v sekundarnem deževnem gozdu, visoko nad reko. In nam med potjo, ki se je seveda vila med plantažami palm, zelo doživeto opisal njihov notranji boj s palmovim oljem: "Palmovo olje, ki je sestavni del Nutelle ali biodizel goriv, je pravzaprav ekonomsko zelo učinkovit izdelek in ne daje zaslužka samo korporacijam ampak tudi večini bornejskih družin. Žal pa istočasno krči življenski prostor ne samo orangutanom temveč tudi Bornejskim slonom, desetim vrstam opic, med njimi tudi smešnim, dolgonosim rilčarjem in več vrstam ptic kljunorožcev."
Vsem prej omenjenim živalim se na srečo veliko bolje godi v mnogo večjem, 130 milijonov let starem primarnem gozdu doline Danum, kjer smo na dnevnih pohodih in nočnih vožnjah na seznamu želja odkljukali še glasne gibone, mačke cibetovke, kuštrave langurje, kosmate tarantele in eno lepših kač katerekoli džungle, zeleno jamičarko. Sloni so se nam izmuznili, tako kot zelo redki dimasti leopard, ki pa so ga blizu delujočega raziskovalnega centra, ki je nudil prenočišče tudi nam, ugledali le dan pred našim prihodom.
Theodore, naš vodič po deževnem pragozdu, nam je v prvi osebi demonstriral odnos naravovarstvenikov do občutljivega ekosistema. Eno od tečnih pijavk, ki se mu je prisesala na gleženj, je pustil kar na nogi, češ da se bo kmalu napila krvi in imela dovolj za naslednje pol leta. Pijavke so namreč dokaz, da je v gozdu še dovolj toplokrvnih sesalcev, brez katerih ne bi preživele. Pa tudi brez nas ne in tako smo si tudi Robi, Filip, Marko, Mojca in Uroš prislužili diplomo za donacijo krvi bornejski džungli.
Bolj kot favna, ki je bila seveda najbolj zanimiva Filipu, Leni, Svitu, Titu, Krisu in Tari, najmlajšim članom naše ekspedicije, je v Danum Valleyu impresiven vtis zapustila flora, predvsem do sto metrov visoka tropska drevesa, zaradi katerih dobiš občutek, da narava in naravovarstveniki še niso rekli zadnje besede. Pa tudi Špela je dobila inspiracijo za svoj naslednji članek na temo rastlin v neokrnjeni naravi.
A mi smo na Borneo prišli tudi na morje, ki najlepše tropske plaže in koralne grebene skriva nekje dol južneje, ob indonezijskem Kalimantanu, kjer se nahaja samotni koralni atol Maratua. Streljaj od s kokosovimi palmami posejanih plaž dobesedno mrgoli želv, med enim samim snorklanjem sem jih naštel triindvajset. Kaj bo s koralnim grebenom in njenimi morskimi prebivalci, je iskreno skrbelo našega gostitelja Juna: "Novo letališče je hkrati naša odrešitev in največja skrb. Jaz živim od turistov, a se obenem bojim kitajskih obiskovalcev, ki bodo s charterji prileteli v novozgrajene resorte, z gumijastimi copati stopili na korale, posneli selfie s tropskega otoka in odleteli nazaj v Guangzhou ali Shenzen."
Nam pa se s kitajskimi turisti res ni bilo treba ukvarjati. Zaradi omejitev niso mogli niti na Borneo, kaj šele na Maratuo, kjer resnici na ljubo nismo srečali niti enega obiskovalca, ki ne bi bil povezan z našo odpravo. Tako smo lahko otok v miru raziskovali, bosonogi po belem pesku, z masko in dihalko prek barvnega koralnega grebena, z lokalnim tovornjakom do skritih džungelskih lagun in odmaknjenih vasic, s hitrim čolnom do jezera z nepekočimi meduzami in otočka z mantami. Otroci so si iz naplavljenih hlodov izdelali deske za bodysurf, odrasli pa improvizirano igrišče za odbojko na pesku. Dneve smo po pravilu zaključili v restavraciji na plaži, ob ribjem kariju, bananinih palačinkah in kakšnemu soku iz tropskih sadežev ali Bintangu, indonezijskemu pivu.
Ko smo zadnji večer na Maratui spokojno posedali na pomolu, gledali fluorescentni plankton in občudovali prej nepoznane zvezde, se nam ni sanjalo, kako razburljiva (in razburkana) pot domov nas čaka.
Z najetim hitrim čolnom, ki je bil drugi del potovanja po Borneu naše poglavitno prevozno sredstvo, smo rezali vse večje valove in hiteli proti pristanišču. Ni še minila ura od našega snorklanja s kitovci in medtem ko so si sopotniki še vedno vzhičeno opisovali bližnja podvodna srečanja z največjo od vseh rib, je bil moj pogled osredotočen na vedno bolj razburkano Celebeško morje. In nato potrditev neizogibnega: "Uros, the sea is too rough, we are not gonna make it in time for your flight!", je ugotovil kapitan. V mislih sem začel preigravati alternativno pot: Tanjung Batu - Berau - Balikpapan - Jakarta - Kuala Lumpur. "Change direction to Tanjung Batu!", sprejmem odločitev, ki nas je, kot se je izkazalo, še pravočasno pripeljala do letališča za uspešen, čeprav zelo drag povratek proti domu.
Če ne želiš zamuditi podobnih zgodb in nasvetov, se lahko tukaj naročiš na e-novice iz divjine ali spremljaš naše pustolovščine na Facebooku tukaj in na Instagramu tukaj.
Comments